avArc. A Landscape of Memory and Temporalities

Povzetek:Projekt »avArc. A Landscape of Memory and Temporalities« sprašuje, kako se lotiti transformacije spomina in krajev spomina ter njihovega kartiranja in arhiviranja. Za naša razmišljanja in načrte za projekt je bil odločilen način, kako obravnavamo kraje nacističnih zločinov. Poleg koncentracijskih taborišč, vzpostavljenih v kanonu znanja, obstajajo številni kraji, kjer pogosto ostane le malo ali nič, kar bi nas spominjalo na to, kar se je zgodilo. Toda skoraj povsod, kjer bi lahko označili na zemljevidu, je kraj zgodovine in zgodb, povezanih z nacizmom, ki jih ne bi smeli pozabiti. Na podlagi teh premislekov ter naše umetniške in teoretične prakse želimo z umetniškim raziskovanjem na stičišču med lokalno referenco in digitalnostjo obravnavati zgodovino zgodovinskih krajev in krajev spomina, ki izginjajo, so nevidni ali jih preprečujemo. Projekt se vidi in pozicionira kot aktivistični in antifašistični projekt, ki temelji na skupnem in deluje kot odprtokodni arhiv. Cilj je oblikovati rastočo skupnost, skozi katero se oblikuje vsebina projekta in s tem najti participativne strategije na vmesniku analognega in digitalnega, s pomočjo katerih se ti kraji vpisujejo v arhiv kolektivnega znanja, ga posodabljajo in beležijo obstoječe kartografije.

Ključne besede:Afektivni arhivi; posmrtno življenje; delo spomina; Commons; zapis; umetniško-tehnološke raziskave; Sodelovanje

V projektu »Affective Archive. A Landscape of Memory and Temporalities«, na kratko avArc, nas zanima, kako se soočiti s preobrazbo spomina in krajev spomina ter njihovim digitalnim snemanjem in arhiviranjem. S svojim delom bi radi prispevali k temu, da to, kar Aleida Assmann imenuje »transformacijska moč spomina [ki] se lahko prenese z znanjem in stopnjo znanja sedanjosti« ¹, vključi v vse večje prekrivanje analognega in digitalnega. življenje.

Od sredine leta 2020 smo v procesu zbiranja in raziskovanja, sredi na videz neskončne in vedno večje količine gradiva ter iz tega izhajajočih premislekov, poskusov in razvoja. To besedilo opisuje projekt in ponuja vpogled v vse, kar smo naredili do sedaj in želimo narediti v prihodnosti.

Naslov našega projekta se nanaša na naravo našega dela – kot afektivnega, ki z umetniško-raziskovalnimi strategijami poskuša ustvarjati mikropolitične premike v spominu in njegovem dojemanju.

Nismo le mi kot avtorji tega besedila in pobudniki avArc, ampak predvsem rastoča skupnost, ki pomaga sooblikovati projekt. Projektna spletna platforma² se lahko uporablja kot prostor za aktivistično mreženje med različnimi iniciativami in ljudmi, ki se ukvarjajo z delom spominjanja. Ker zgodovina ni nikoli 'nevtralna' in mi kot umetniški raziskovalci v svojem projektu ne zahtevamo nevtralnosti, svoje delo jasno pozicioniramo kot antifašistično. Zgodbe, ki jih zbiramo in obdelujemo, izhajajo iz tega pozicioniranja. Zgodbe, katerih cilj je ustvarjanje premikov med storilcem in žrtvijo, v našem arhivu niso pripovedane. Platforma avArc naj bi odprla veliko prostora za interakcijo in lastno delovanje naših zaveznikov, ki sodelujejo v projektu. Vendar pa obstaja tudi uredniška ekipa, ki zagotavlja, da niso dovoljene nobene antisemitske, rasistične, fašistične in nacionalistične pripovedi, in tudi ščiti pred sabotažami iz teh smeri.

Naša metoda torej temelji na umetnosti. Skozi interdisciplinarnost umetnosti in znanosti je umetniško raziskovanje³ sposobno generirati informacije, pa tudi raziskovati in presegati meje znanosti, prinašati subjektivne ocene in lastna pozicioniranja, ki so seveda tudi del vseh znanstvenih razprav, in tudi izhajati iz teh pozicioniranj, ko gledamo na predmet raziskovanja skupaj s številnimi vpletenimi ljudmi, ki večinoma niso zasidrani v akademskih kontekstih. Znanje, ki se zbira v projektu, je tudi tisto, ki ga ni več mogoče jasno dokazati ali pa je namišljeno, asociirano in vsekakor močno povezano z afekti. Umetniško-raziskovalni pristop k gradivu omogoča upoštevanje njegove zahteve po zelo širokem razponu – namreč vedno zbrati čim več vsega, kar obstaja na določenem mestu in nikoli popolnoma razumeti nastale okoliščine. Zavestno smo se odločili proti omejitvam glede določenih mest, držav in časovnih obdobij ter namesto tega izbrali pot, ki omreži podatke, kraje, povezave, kontinuitete, ljudi in projekte, ki se s temo ukvarjajo na aktivističen in/ali znanstven, umetniški ipd. način ter zbira, hrani in deli pridobljeno znanje – zavedajoč se, da vedno lahko obstajajo vrzeli, odprta vprašanja in celo napake, zato je aktivno sodelovanje skupnosti tako dragoceno in pomembno. Na naš projekt močno vplivajo tudi procesi informacijske tehnologije, ki so bistveni za vizualizacijo zgodovin(e) ter ustvarjanje, shranjevanje in ohranjanje (arhivskih) podatkov.

V sodelovanju z iniciativami, ki se borijo proti pozabljanju, želimo razviti subverzivne strategije ter izpostaviti spomin in prizadevanja za njegovo preprečevanje. Cilj je narediti vidno tam, kjer se nič več ne vidi, in do določene mere izvajati pritisk na mesta, kjer je spomin onemogočen ali potlačen.⁴

Izhodišče, motivi, vprašanja

»V nasprotju s splošnim mnenjem, da je zgodovina koncentracijskih taborišč in drugih nacističnih prisilnih taborišč temeljito raziskana, je v preslikavi našega znanja o pripadnikih in oblikah represivnega aparata, tako glede njegovega namena in razsežnosti kot tudi funkcije, še vedno nešteto praznih lis.« ⁵

To je prvi stavek v 9-zvezčnem delu, ki obravnava in dokumentira koncentracijska taborišča: »Kraj terorja. Zgodovina nacionalsocialističnih koncentracijskih taborišč«, ki sta ga Wolfgang Benz in Barbara Distel objavila leta 2005. Skoraj dve desetletji sta minili od leta 2005 in o soočanju s koncentracijskimi taborišči in zgodovino terorja nacizma⁶ so se ukvarjali in razpravljali na različne načine. disciplin, vključno z umetnostjo. Način zgoščevanja kolektivnega spomina družbene skupine se z različnih strani sprašuje o tem, kako ravnati s temi kraji spomina, ki jih je Pierre Nora kot koncept uvedel v osemdesetih letih. ^{7 8}

V različnih krajih v mestih, večjih skupnostih ipd. prenos znanja o krajih spomina že obstaja in zelo vsestransko raste. Ne želimo zanemariti teh krajev in relevantnega spominskega dela, povezanega z njimi, ampak jih raje vključimo v svoje delo in se povežemo s projekti in akterji. Kljub temu še vedno obstajajo kraji nacističnih zločinov, ki stojijo poleg koncentracijskih taborišč, določenih v kanonu znanja, in kjer pogosto ostane le malo ali nič, kar bi nas spominjalo na to, kar se je zgodilo. V večini primerov v teh krajih ni kontekstualizacije ali prenosa znanja, če pa že, prihaja od lokalnih pobud, aktivistov in/ali potomcev žrtev. To delo običajno poteka z lastnimi močmi in lastnimi sredstvi, financirano pa je negotovo, če sploh, in pogosto naleti na močan odpor. Kar si torej zapomnimo, se vedno izpodbija.⁹

Kljub temu je vsak kraj, ki bi ga lahko označili na zemljevidu, kraj zgodovine in zgodb, ki jih ne bi smeli pozabiti. Ta zamisel o tem, da ste v svetu in veste, da jenekajv vsakem kraju, kjer ste bili, je bila ključnega pomena za naše misli in načrte za projekt v smislu ukvarjanja s tistimi kraji, kiso vedno povsod.

Na podlagi teh premislekov ter naše umetniške in teoretične prakse bi radi obravnavali zgodovino zgodovinskih krajev kot krajev spomina, ki izginjajo, so nevidni ali onemogočeni, na vmesniku lokalne reference in digitalnosti. Naš cilj je poiskati strategije, s pomočjo katerih se lahko zgodovine teh krajev vpišejo, posodabljajo in posodabljajo v arhivu kolektivnega znanja. S tem konkretno mislimo, da ne bi smelo biti več mogoče biti na mestih, ki so povezana z zgodovino zločinov nacizma in protifašističnega odpora, ne da bi to vedeli.

V našem projektu uvajanje in prenos znanja potekata predvsem digitalno in geografsko ter torej skozi pristop vse večjega povezovanja lastnega telesa z zgodovinskimi kraji skozi navezavo na njihovo zgodovino. Področja, ki so še posebej pomembna za naš projekt, vključujejo transformacijo spomina z digitalizacijo, konec sodobnega pričevanja ter s tem povezane psihodinamične in afektivne procese, ki so bistveni za vprašanja prenosa znanja in intervencije, beleženja ¹⁰ in premikanja vidnega ali nevidnega, kako in kam. Zato želimo v našem projektu izraziti porajajoča se vprašanja sedanjosti in prihodnosti. Delamo na tem, da povežemo analogni in virtualni svet ter njuna prekrivanja in jih naredimo učinkovite drug za drugega.

Da bi opisali projekt avArc in se poglobili v vsa področja, ki so v njem pomembna, si bomo zdaj ogledali izraze, ki sestavljajo naslov.

Čustveni arhiv

»Ko vidite, da se afekt premika v arhivih, v njih ni več miru. To je lahko oboje, vir groze in veselja […].«¹¹

Giulia Palladini in Marco Pustianaz v svoji knjigi Leksikon za afektivni arhiv razumeta afekt kot horizont, ki se lahko sprosti v katerem koli arhivu, obešen med materialnostjo in nematerialnostjo, pogovorom in transformacijo ter kot odgovornost do še neznanih smeri v naših lastnih arhivskih praksah.

Kaj je afektivni arhiv? Na našo prakso na stičišču umetniškega raziskovanja in informacijske tehnologije gledamo kot na arhivsko delo v več pogledih: po eni strani v projektu delamo z zgodovinskim in časovnim arhivskim gradivom, po drugi strani pa je zbiranje, beleženje in kategoriziranje krajev in njihovih zgodb tudi delo na arhivu, ki se vidi kot stalno rastoč, v stalnem procesu posodabljanja in nikoli popoln ali dokončen. Polna je skupnega in za skupno, zato so ji lastna protislovja, konflikti, nerazložljiva vprašanja in tudi afekti, ki so del vseh kolektivnih delovnih procesov. Arhiv razumemo s konceptom arhiva Michela Foucaulta »najprej kot prvi zakon vsega, kar je mogoče povedati« ¹², naše delo z Jacquesom Derridajem pa kot manično iskanje, kot arheološko izkopanino ¹³, ki razkriva vedno več, čim daljše, bolj daljnosežno in kompleksnejše je kopanje. Zato je bistveno, da so perspektive in glasovi del projekta, ki jih v naši situaciji nimamo in jih v projekt ne moremo vnesti. Po Derridaju je bistveno izhodišče za arhiv spomina, dogodkov in materiala izkopavanj, po Derridaju, »gorenje od radovednosti in želje po tem, da bi ljudje vedeli in to arhivirali« ¹⁴. V odnosu do umetniške in aktivistične prakse razumemo arhivsko delo kot neskončno iskanje zgodb, ki še niso integrirane v arhive in jih je treba najti in spraviti na površje. Pomen afektivnega v arhivu je neločljivo povezan z našim delom. Znanje in njegovi sklopi v arhivih niso nikoli nevtralni in postavljeni ter nikoli brez učinkov, ki jih okupirajo in ki se lahko pojavijo, ko se z njimi ukvarjamo -vir groze in veselja, kot pišeta Palladini in Pustianaz. Ukvarjanje z zgodovino in obdelava arhivskega gradiva vpliva na ljudi na več ravneh. Tako kot lahko glasba, vonjave ali drugi čutni vtisi povzročijo takojšnje učinke, lahko tudi znanje. Doživetje nečesa novega, učenje nečesa, razumevanje konteksta ali razvijanje posebne pozornosti do določenih vtisov je afektivni proces.

Obstaja tudi velik potencial za posredovanje znanja v afektu. Pomembno je, kako se z znanjem o določeni temi ali okoliščinah, v našem primeru o zgodovini krajev, srečamo, kako se posreduje in ali nas prizadene. Gilles Deleuze in Felix Guattari opisujeta pojav afektacije na naslednji način: objekt, subjekt ali določena praksa lahko neposredno vpliva na telo in ga pripelje v stanje nastajanja.¹⁵ To lahko nastane skozi umetnost in z njo povezano obliko prenosa znanja, ki ima v svojem izrazu potencial, da skupaj z umetnostjo premakne telo. Pojavijo se naklonjenosti; po Deleuzu jih ni mogoče sprožiti ali z njimi manipulirati prostovoljno, kar pomeni, da ni nobenega zagotovila za afekt in ni vsak človek prizadet na enak način (pomislimo še enkrat na vonjave ali zvoke, ki v nas sprožijo določen spomin, medtem ko nimajo nobenega učinka ali imajo povsem drugačen učinek na druge ljudi). Toda v arhivskem delu je neločljivo povezana »močna afektivna prisotnost« ¹⁶ s spominom in začasnostjo, skozi katero lahko pride do posodobitev in premikov v našem lastnem dojemanju in znanju.

Aleida Assmann v svojem besedilu »The Transforming Power of Remembering« med drugim piše, da je z »vrnitvijo spomina na holokavst […] spomin spremenil svojo kakovost«. Od tega razvoja ni več poti nazaj. Prestopili smo senčne črte, ki so nepovratno spremenile našo občutljivost in našo zavest na podlagi norme človekovih pravic. ¹⁷ Iskanje strategij, kako lahko poteka to čustveno posredovanje znanja in posredovanje spomina, učenje videnja in videnja sledi, ki kažejo na vseprisotnost nacističnih zločinov, je bistveni del našega projekta in tudi razlog za posebno relevantnost umetniških razprav, ki so učinkovite kot vez med arhivskim delom, afektacijo in mediacijo – z Okwuijem Enwezor lahko delujejo kot "zgodovinski agenti spomina" ¹⁸.

A Landscape – Geografski arhiv terestričnih podatkov

Za psihoanalitičarko ter znanstvenico o umetnosti in kulturi Suely Rolnik je »estetska izkušnja sveta« v tem, da postanemo kot telo ranljivi za svoje okolje, kar ga postavlja v »stanje umetnosti«. Kajti »[t]elo ne najde miru, dokler tisto, kar zahteva prehod, ni dvignjeno na površje trenutne kartografije, razbije njeno obleganje in spremeni njene konture.« ¹⁹ »Snemanje kartografij« je tukaj naloga arhiviranja v umetniški praksi. Na ta način lahko v nenehnem gibanju in spreminjanju arhiva delujejo učinki in medtem ko nekatere stvari izginjajo, se hkrati odpirajo nova polja.²⁰ Digitalni zapis in s tem prikazovanje zgodovinskih povezav v digitalnem sistemu stalne lokacije je bistveni del arhiva. Na ta način v virtualno mapiranje projekta vključujemo kraje, ki so povezani z zločini nacizma in tudi z odporom proti njim, po pristopu številnih projektov spominskih območij, institucij, umetnikov in ljudi, ki se ukvarjajo z zločini nacističnega režima in odporom na digitalni ravni. Te kraje imenujemo »sites« – v prevodu site pomeni »lastnina, lokacija, kraj, prostor, lokacija, teren, gradbišče« itd. Ti izrazi se nam zdijo izjemno primerni za opis krajev, ki jih obiščemo in jih vključimo v našo bazo podatkov. Všeč nam je tudi dvojna raven pomena pri izgovorjavi besede: mesto zveni tudi kot "pogled", pogled na nekaj, česar preprosto ne morete videti, če ne veste, da je ali je bilo tam, in pogled na več, ko si delite zgodbo(e) krajev.

Po omenjeni antologiji »Mesto groze. Zgodovina nacionalsocialističnih koncentracijskih taborišč« Wolfanga Benza in Barbare Diestel uporabljamo »Enciklopedijo taborišč in getov« ²¹, publikacijski projekt Memorialnega muzeja holokavsta Združenih držav Amerike, kot tudi spletne vire lokalnih pobud in projektov kot nadaljnjo osnovo za naše raziskave. Pri kartiranju lokacij in zbiranju povezanih informacij se sklicujemo na ta izvorni material.

Raziskujemo tudi kraje, ki omogočajo določene sledi zgodovine, kot so sledi, ki so v gozdu ali polju in ne vodijo več nikamor, napol podrte stavbe, po katerih lahko sklepamo o tem času, ali tiste, o katerih slišimo ustno v pogovoru z ljudmi. Te kraje, katerih znanje nikakor ni posredovano, temveč skrito ali celo preprečeno, imenujemo »praznine«. Prazen prostor, manjkajoči prostor, vrzel - izpraznjen, razveljavljen, razveljavljen, neveljaven, prazen in pravno neučinkovit - je nekaj prevodov te besede. Namen projekta je skupno odkrivanje zgodb teh vrzeli in njihova »zasedba« s spominom(-i), kar v najboljšem primeru ne vključuje le zapiranja vrzeli v kolektivnem spominu krajev, temveč lahko vpliva tudi na pravno učinkovitost potlačene(-ih) zgodovine(-ov). Mesta in praznine, ki jih obiščemo, fotografsko dokumentiramo in skušamo pri svojem delu podati izjave o tem, ali in v kakšnem obsegu je na tej točki posredovano znanje. Vsako oznako ocenimo glede na lokacijo, katere informacije je tam mogoče najti – navsezadnje njihovo vidnost in kako enostavno jo je najti – in kako geografsko natančne informacije (npr. spominska plošča ali obeležje) ustrezajo dejanski lokaciji dogajanja v preteklosti.

Po terenski raziskavi vpišemo točne koordinate lokacije na naš zemljevid in dobljeno točko tudi povežemo z vsemi podatki in gradivi, ki smo jih uspeli najti. Povezujemo se tudi z obstoječimi viri. S tem ustvarimo pristajalno stran za vsako točko v našem spletnem arhivu, ki vsebuje nadaljnje podatke: publikacije, spletne strani (večinoma lokalnih iniciativ in združenj, ki se ukvarjajo z zadevno regijo in imajo razvito znanje ter ga posredujejo), umetniški projekti, pa tudi gradivo iz in o zgodovini, kot so korespondenca, zvočni posnetki intervjujev in podobno – vse to bi moralo biti del tega arhiva.²² Med našim raziskovanjem je opaziti, da veliko strani ni bilo izdelanih. prepoznaven na mestu. Na primer, nekdanje zaščitno taborišče SA Hochkreuz v Kölnu Porz je bil eden prvih zaporov, v katerem so od leta 1933 dalje zapirali, mučili in ubijali predvsem komuniste. Poleg tega je bilo po letu 1942 isto mesto uporabljeno kot tranzitno taborišče za Jude, ki naj bi bili deportirani z železniške postaje Deutz.²³ Kot se pogosto zgodi, obstaja spletna stran, ki podrobno opisuje zgodovino kraja, vendar na mestu ni nobenega sklicevanja (kot je znak ali podobno) na to zgodovino; namesto tega, ko smo 20. avgusta 2021 obiskali ta kraj, je bila stavba v zasebni lasti in se je uporabljala komercialno. Leta 2022 se je začelo rušenje zgradb na tem mestu, kar je spodbudilo pozive k izgradnji spomenika.²⁴

Takšni kraji ne posredujejo svoje zgodovine, ko jih obiščete, kar spodbuja izgubo znanja in s tem pozabo. To spremlja nevarnost nezmožnosti več ali celo manjše sposobnosti prepoznavanja obsega zgodb na tem območju ²⁵, ta občutek, ki se poraja, da je bilo nekaj povsod.

Naš prednostni namen je zbrati in pokazati širino znanja in se šele v nadaljnjem koraku čim bolj poglobiti v posamezne kraje. Znanje o krajih, ki sopovsoda nevidnipovsod, je treba demokratizirati in omogočiti dostop čim večjemu številu ljudi, idealno vsem, ki želijo dostopati do njih. Do tega je nato mogoče dostopati na primer s kodami QR, ki jih pustite na mestu. V tem kontekstu bi jih lahko razumeli kot najmanjše možne, a vendar nezmotljivo zakodirane reference na kraje spomina, za katerimi se razkriva veriga virtualno zbranega znanja čim večjega števila udeležencev in iz različnih perspektiv, seveda pa zaradi tematike antifašističnih in antirasističnih. Naša ciljna skupina so vsi ljudje, ki se znajdejo v tem kraju. Na ta način naj bi predvsem mladi lahko odkrili temo v svoji okolici in pomagali oblikovati, kako se z njo ukvarjajo.

Spomin

»Tisti med nami, ki se ukvarjamo s spominom in prenosom znotraj in zunaj študija holokavsta, smo nujno in strastno razpravljali o etiki in estetiki spominjanja po katastrofi. Kako razumemo in se spominjamo tega, kar je Susan Sontag tako močno opisala kot "bolečino drugih?" Kaj dolgujemo žrtvam? Kako lahko najbolje prenesemo njihove zgodbe naprej, ne da bi si jih prisvojili, ne da bi pretirano opozarjali nase in ne da bi posledično izpodrinili naše lastne zgodbe? Kako smo vpleteni v posledice zločinov, ki jim sami nismo bili priča?" ²⁶

To so vprašanja, ki si jih zastavlja Marianne Hirsch v uvodu svoje knjige "Generacija postmemory. Pisanje in vizualna kultura po holokavstu," se jim pridružujemo, ko razmišljamo o tem, kako spominjanje lahko izgleda in se oblikuje v prihodnosti. Treba je kritično razmisliti o tem, kakšna sredstva so za to zdaj na voljo in kaj je potrebno, da se na to temo pritegne zanimanje prihodnjih generacij, zlasti glede na preobrazbo, ki jo doživlja spominsko delo v zvezi s holokavstom, zločini nacizma in protifašističnega odpora, predvsem kot posledica tako digitalizacije kot konca sodobnega pričevanja. FenomenPostmemory, ki ga je skovala Marianne Hirsch, je transgeneracijski prenos spomina na drugo (in nadaljnje) generacijo(e), ki same niso izkusile zgodovine, ampak so ponotranjile preteklost v svoji družini in družbenem okolju s pomočjo kognitivnih in čustvenih procesov prenosa.Postmemory, kot posmrtno življenje spomina, deluje kot premik, prekrivanje in včasih celo prepisovanje lastne biografije iz otroštva z dogodki, ki so jih doživeli starši ali stari starši ²⁷. Ta dinamika ne spreminja le zgodovine v spomin, temveč omogoča tudi izmenjavo spominov med posamezniki in generacijami, s čimer se približuje spominu v njegovi afektivni moči in psiholoških učinkih.

Začasnosti – začasnosti

Če premico presekate z ravnino, dobite točko. Vsaka točka, ki jo označimo na zemljevidu za naš projekt, je tovrstna točka, saj če pogledaš zgodovino označenega kraja, nastane časovnica, niz dogodkov, ki jih ta točka predstavlja. Torej je le točka na zemljevidu, če gledamo navpično od zgoraj. Če nagnete pogled, začne pripovedovati svojo zgodbo po ravni črti, časovnici. Če bi lahko prehiteli svetlobo, ki jo je kraj odseval v neskončnost, bi lahko videli v preteklost. Da bi se čim bolj približali tej ideji, delamo s takim modelom na informacijskotehnološkem preslikavi prostora in časa za naše namene.

Kraji, ki jih prikazujemo na zemljevidu, so običajno podvrženi resnim spremembam, ko njihov obstoj napreduje. Na primer, funkcionalna zgradba, kot je skladišče, v svoji zgodovini postane taborišče za prisilne delavce, po osvoboditvi taborišče za razseljene osebe in končno spominsko območje – ali, če je bilo to onemogočeno, zasebni prostor, ki se uporablja v komercialne namene, kjer nič ne spominja na to, kar se je zgodilo, ali posreduje zgodovino kraja. Eden od primerov je Langerhaus G v Hamburgu, ki ga je leta 1903 zgradila občinska Hamburška družba Free Port Warehouse Company kot skladišče splošnega tovora, ki je bil podtaborišče koncentracijskega taborišča Neuengamme od junija 1944 do osvoboditve britanske čete 29. aprila 1945 in je zdaj spomenik, vendar vse bolj propada in njegovo rušenje je bilo aktivisti večkrat za las preprečili. »Iniciativa Dessauer Ufer« se zavzema za ohranitev Skladišča G kot spominskega mesta.²⁸ Tovrstne procese skušamo zabeležiti, da bi omogočili tako podatkovno kot grafično predstavitev linearnosti časa. Da bi lahko sledili različnim zgodbam, ki vplivajo na lokacijo, oblikujemo grozde takšnih časovnic, ki so nato v celoti prikazane v arhivu. Z nadaljnjim razvrščanjem časovnic se ustvari orodje, s katerim lahko vizualiziramo zgodovinske procese glede na njihovo geografsko lego v prostoru v določenem časovnem obdobju in zastavljamo vprašanja arhivu.

Ker naše delo temelji na skupnosti, te podatkovne strukture pomagajo tudi pri zbiranju znanja z decentraliziranim delom mnogih. Procesov ni treba raziskati od začetka do konca, preden se znajdejo v javnosti, lahko pa se arhivirajo tudi drobci znanja, katerih točnost se ocenjuje in ki se ob nenehnem delu na arhivu združijo v večjo celoto. Tako nenehno skupaj delamo na vizualizaciji zgodovine, ki je vedno v procesu preoblikovanja in posodabljanja, večno nepopolna, iskanja in prevpraševanja.

S temi metodami, ki jih nenehno inoviramo in razvijamo, upamo, da bomo prišli do novih oblik predstavljanja zgodovine in posredovanja znanja ter odprli nove načine analize podatkov. Nastalo priložnost, da na podlagi tako ustvarjene baze podatkov – na primer z uporabo v aplikacijah za mobilne telefone – časovno vezano predstavimo zgodovinske dogodke ali dejstva, vidimo kot pomemben gradnik v prizadevanjih za sodobno uporabo medijev in čim bolj dostopen, demokratičen in participativen prenos znanja.

Videti zgodovino v sedanjosti – uporaba in vizualizacija arhivskih podatkov, aktivistična omrežja digitalno in analogno

Osrednjo vlogo pri projektu imata infrastruktura in dostopnost. Ne da bi podrobneje razpravljali o tej točki v tem članku, je pomembno opozoriti, da je zasnova projekta že od samega začetka takšna, da bodo posnetki ter geografski in zgodovinski podatki, ki bodo ustvarjeni in zbrani, shranjeni v dolgoročnem arhivu, ki bo kot tak certificiran. Ker podatkovno bazo arhiva v veliki meri ustvari skupnost, da bi bila splošno dostopna, je ta vsebina na voljo tudi pod licenco Creative Commons. Demokratizacija znanja in praktičen dostop do njega brez ovir sta osrednja vidika celotnega projekta.

Spletne strani

Projekt se digitalno nahaja na treh mestih: domača stran ²⁹ vsebinsko predstavlja projekt in je torej tudi vstopna točka za uporabo in sodelovanje v projektu, s katerim se povezuje: Uporaba platforme skupnosti ³⁰ temelji na običajnih družbenih medijih, kot so Facebook, Instagram itd. Tam je mogoče sodelovati v avArc. Na tej točki se uporabniki povezujejo v obstoječe in/ali sami ustvarjene skupine na različnih področjih, ki pomagajo oblikovati avArc: na primer obstaja skupina Activist Networking, ki je lahko, kot že omenjeno na začetku besedila, platforma za izmenjavo med različnimi iniciativami in ljudmi, ki se ukvarjajo s spominskim delom.

Skupina Fieldresearch išče mesta in praznine, ki jih raziskuje in deli s skupnostjo, druga skupinaResearch išče čim več virov vseh vrst – literaturo, spletne strani, projektno dokumentacijo pobud, zvočne posnetke, intervjuje, filme, umetniške in aktivistične intervencije, če naštejemo le nekaj primerov.

Vse te vire vzdržuje skupinaPosodobitev in skrb za podatke v avArc, ki skrbi za posodabljanje in rast ciljnih strani za spletna mesta. To se zgodi na tretji digitalni lokaciji projekta, v bazi znanja in iskalniku ³¹, ki tvori javno viden del arhiva. Vsebuje zemljevid, na katerem so navedena spletna mesta in s katerega lahko na vsaki točki dosežete ciljno stran. Vsebuje informacije in slike o tej točki ter povezave do vseh virov, ki jih skupnost najde na točki, tako da se postopoma zbira znanje čim večjega števila ljudi iz različnih protifašističnih perspektiv in kontekstov ter tako beleži virtualni zemljevid avArc, a tudi ustrezna kartografija realnosti naše sedanjosti.

Znaki, nalepke in QR kode – povezava analognega in digitalnega

Vmesnik med digitalnim in analognim svetom tvorijo znaki s QR kodami. Predvsem želimo z znaki označiti praznine, kraje, kjer se je v zgodovini dogajalo nasilje in/ali odpor, vendar se nič na mestu ne nanaša nanje. Spominjajo na znake, ki označujejo spomeniško zaščitene stavbe – to je namerno, saj ljudje ta simbol že prepoznajo in se zato nezavedno zavedajo, da se je treba o stavbi na tem mestu nekaj naučiti. To strategijo uporabljamo za subvertiranje ne-prikazovanja, ne-spominjanja, ne-posredovanja z "uradno navidezno" estetiko. Poleg pomena spomina, ki se skriva v besedi, je spomenik treba razumeti tudi kot predlog za razmišljanje o krajih, v katerih se človek zadržuje. O tem, za kaj in kdo jih danes uporablja ter o njihovi zgodovini. Ker se na vsakem mestu, kjer vidite znake v javnem prostoru, bolj zavedate dejstva, da nobeno mesto ni prosto in nedotaknjeno z zgodovino nacističnega terorja -da je bilo povsod nekaj. QR koda v znaku se nato nanaša na stran baze znanja in s tem na vse podatke in povezave, ki jih skupnost zbira o posamezni lokaciji. Projekt avArc je smiseln in mogoč le skupaj. Prek platforme skupnosti in izmenjave z ljudmi, ki so vključeni v projekt, upamo, da bomo vedno našli tiste, ki so blizu mesta, kjer naj bi se QR koda nanašala na digitalni arhiv, in na lokacijah, kjer je možno, da zadevni znak pritrdijo, če ga ni mogoče obesiti na ustrezno lokacijo. Vseboval bo navodila, ki kažejo, da lokacija, povezana s kodo QR, ni na tej lokaciji, ampak na drugi bližnji lokaciji. Drugi način označevanja na kraju samem je uporaba nalepk, na vsaki od katerih se koda QR nanaša na koordinate lokacije, ena pa na povezano ciljno stran. Namestijo se lahko povsod, kjer so nalepljene druge nalepke: luči, avtobusne postaje, hiše, lokali itd. in so del aktivistične tradicije in prakse. Tako nastopi moč kolektivne akcije³², ki spodkopava prepovedi, pravila in morebitne poznejše sankcije ter ji uspe registrirati kraj, tudi ko se to zdi nemogoče.

Umetniške razprave in intervencije

Umetniške razprave in intervencije, ki se na umetniško-raziskovalni način ukvarjajo s temi prostori in prikazujejo tisto, česar ne smemo pozabiti, so del jedra projekta, tudi zato, ker sam projekt avArc umeščamo v umetniško raziskovanje. Umetniško delo z zgodovino in arhivskim gradivom, zlasti v politični umetnosti, je široko področje, ki vključuje tudi soočanje s spominom na holokavst. Tudi tu so številna umetniška dela, na katera se povezujemo v bazo znanja ter literarni viri, znanstveni projekti itd.

Primer tega iz naše lastne prakse je slikarska serijaAfektivno posmrtno življenje praznin in slediki je bila prikazana na istoimenski razstavi od 24. do 29. septembra 2022 v orbiti Kunstraum, Hamburg Altona. Prva razstava delaAfektivno posmrtno življenje praznin in sledi obravnava pet krajev, ki kažejo sledi nacističnih zločinov: sledi, ki ne vodijo več nikamor, a so bile po podrobnih raziskavah povezane z okoliškimi taborišči. Ostanki bunkerjev v gozdovih, luči, ki jih je mogoče dodeliti krajem prisilnega dela. O njih v teh krajih pogosto ni ali pa premalo znanja. Z neustreznim je mišljeno tisto, kar je vedno mogoče čutiti, a je težko ubesediti: kajti ni redkost občutek, da so mesta spomina ustvarjena le do te mere, da »pač mora biti«. To se izraža v različnih oblikah: izbrano besedilo se prepogosto zdi, kot da bi nacisti nekega dne »pristali z NLP-jem«. Kot da ne bi bilo vsako mesto, vsak kraj aktivno vedoč in delujoč del tega režima. Ta besedila še vedno poskušajo prevaliti krivdo na nematerialne »tretje osebe«, naciste – pri tem pa prikriti dejstvo, da so bili to sami prebivalci mesta – in se namesto tega osredotočiti na krutost same vojne (ki je bila slaba za »vse«) in poudarjati zgledno nemško kulturo spomina. Primerov teh besedil na spominskih območjih je nešteto, eden, zaradi katerega se "nacionalsocialisti" zdijo skupina, ki ne pripada mestu, je besedilo na fontani pepela pred kasselsko mestno hišo, umetniško delo za Dokumenta 8 in Dokumenta (13) Horsta Hoheisela, ki je na istem mestu kot tisto 9. decembra. Vodnjak so aprila 1939 uničili nacisti, leta 1908 pa ga je podaril judovski kasselski podjetnik Sigmund Aschrott za gradnjo nove mestne hiše. Horst Hoheisels je negativno obliko vodnjaka spustil v zemljo, da bi označil prelom in praznino na tem mestu. »Fontana je kot odprta rana, ki se ne celi, danes prostor negativne prezence, sredi mesta pred mestno hišo. Ničesar ni videti, spomenika manjka. In kot piše sam Hoheisel: 'Pravi spomenik je mimoidoči, ki stoji na njem in razmišlja o tem, zakaj se je tukaj nekaj izgubilo.'«.³³ Zanimivo pri tem mestu je tudi besedilo, ki ga je mesto Kassel leta 1988 vgradilo v tla pred vodnjakom. Žal spominska plošča na tleh pred vodnjakom ni niti jasno vidna niti ne obravnava zgodovine Nacizem v Kasslu. Na tej točki je mogoče prebrati: »Vodnjak pepela je leta 1908 zgradil 12 metrov visok vodnjak, ki ga je judovski industrialec Sigmund Aschrott podaril mestu Kassel. Leta 1939 so nacionalsocialisti porušili »Judenbrunnen«. Kmalu zatem je mestna uprava dala fontano odstraniti do okvirja iz peščenjaka. Leta 1987 je kasselski umetnik Horst Hoheisel poustvaril vodnjak kot negativ originala. V zemljo pogreznjena fontana za pepel naj bi služila kot odprta rana v zgodovini mesta kot opomin na storjene krivice in svarilo. Mesto Kassel 1988.«³⁴ Zveni, kot da bi se mestu Kassel zgodila krivica s strani nacistov, ki so na tem mestu žal »porušili« njihov čudovit vodnjak. Vendar pa so vodnjak s pepelom uničili nacisti, državljani Kassla. Ostal je le vodnjak, ki so ga po vojni uporabljali kot cvetlično korito in vodnjak in s tem prepisali in zatrli zgodovino vse do dokumentarne umetnine Horsta Hoheisela. Nadaljnji primer so seveda vsi vojni spomeniki, na katerih pogosto piše »v spomin vsem žrtvam svetovnih vojn«, čeprav si je težko predstavljati, da cinizma te formulacije ni bilo opaziti. Seveda ta besedila niso bila napisana danes, ampak pred desetletji in od takrat je bilo veliko bojev za in okoli spominskih del in krajev. Toda besedila še naprej obstajajo, oblikujejo mestne krajine in pogosto ostajajo takšna, kot so.

Bolj manj vidnim sledom nacizma se največkrat ne zgodi nič. Prepuščeni so propadu, vključeni ali porušeni. Naredijo se nevidne, ne da bi bile dejansko skrite. Ljudje so zadovoljni s tem, da jim pustijo, da se »pogreznejo« v gozdna tla, med drevesna debla, in uporabljajo svojo zemljo na nove načine.

Posmrtno življenje praznin, sledi in njihove zgodbe je še vedno mogoče čutiti, videti in slišati, takoj ko izvemo za njihov obstoj. Takrat je kot da se svetijo med vejami ali v nizu hiš in če slediš tem sledim, največkrat vodijo prav na te kraje nacističnih zločinov.

Motivi slikarskih del, zasnovanih kot prostorske instalacije, so sledi, ki jih najdemo na petih od teh lokacij: dve sliki za Kaufering I in IX, ki sta bili del kompleksa podtaborišča Kaufering I-XI pri Landsbergu ob Lechu, prikazujeta propadajočo stavbo tovarne streliva, ki jo vidimo na koncu ulice med parkiranimi avtomobili, tovornjaki in smetnjaki za drevesi, pa tudi tirnice v gozdu, ki potekajo blizu kampov v gozdu. Bili so osnova za transport blaga za prisilno delo v tovarnah streliva Dynamit AG in na gradbišča bunkerjev Walnuß II, Diana II in Weingut II. Poleg tega so bili ljudje prepeljani v Dachau in Auschwitz na prisilno delo.³⁵

Motivi lučk v gozdu na dveh slikah so pripadali podtaborišču koncentracijskega taborišča Hirschhagen, Hessisch Lichtenau. Koncentracijsko taborišče Kassel Druseltal je bilo zgrajeno kot podtaborišče Buchenwalda leta 1943.³⁶ Motiv poslikave barak za upravo SS na Panoramawegu, ki so bile zgrajene s prisilnim delom, je nastal leta 2020. Vidite lahko propadajoče ostanke stavbe, ki jih golta gradbišče. Zdaj se nič ne vidi in zgodovina kraja ostaja nevidna. Namesto tega se zdaj tam nahaja državni oddelek urada za gozdarstvo Hessen.

To je le nekaj primerov od neštetih krajev, ki jih je mogoče najti vsepovsod in katerih sledi je mogoče prepoznati, če smo jih »navajeni« videti skozi fenomene afektacije, opisane na začetku (umetniškega) dela z arhivi in ​​zgodovino. 5 motivov je bilo naslikanih s tušem in belilom. Sledi – luči, tirnice, deli stavbe – ostajajo kot prazni prostori. Zvočna instalacija, ki se je predvajala na dveh kanalih v prostoru, včasih je prihajala iz enega, včasih iz drugega kota, se prekinjala, mešala in spet utihnila: koraki po gozdnih tleh, šelestenje listja v vetru, ulični hrup. Gre za posnetke, ki so bili posneti na naslikanih lokacijah in prikazujejo, kaj lahko slišite, ko jih obiščete.

Toda kaj se zgodi, ko se o teh krajih razpravlja v slikah? Kontroverzni citat Theodorja W. Adorno "Kulturna kritika se znajde pred zadnjo fazo dialektike kulture in barbarstva: pisanje pesmi po Auschwitzu je barbarstvo in to tudi razjeda znanje, ki pojasnjuje, zakaj je danes postalo nemogoče pisati pesmi." ³⁷ iz njegovega esejaKulturna kritika in družba iz leta 1949, je bil pogosto napačno razumljen kot temeljna prepoved nadaljnjega ustvarjanja umetnosti in kulture po Auschwitzu in pogosto tako razlagan, da holokavsta ni mogoče predstavljati (niti v obliki pesmi ali literature, niti v drugih umetniških žanrih). Estetizacija krajev nacističnega terorja je vsekakor vredna problematiziranja in je vprašanje, ki se vedno poraja pri obravnavi motivov v vizualni umetnosti. Slike poskušajo prekiniti z estetizacijo in namesto tega doseči afektivno-politično dimenzijo slik. Ta prelom nastaja skozi različne dele slikarskega pristopa. Barvanje in beljenje tkanine obrne običajni postopek slikanja nanašanja pigmentov, ki jih dodajajo namesto odvzemajo. Na ta način, kot pri inverziji, se obrnejo razmerja svetlobe in teme. To omogoča povezovanje z infrardečim ali toplotnim slikanjem. Kjer se posmrtno življenje zgosti (oz. življenje v termoviziji, kjer prihaja največ toplote), postanejo slike svetlejše vse do sledi, ki potem ostanejo prazni prostori. Asociacija in obračanje barvnih razmerij ter med beljenjem ustvarjene barvne kombinacije modrih, magenta, rdečih in oranžnih tonov, ki postajajo svetlejši glede na intenzivnost procesa beljenja, ustvarjajo neresnično, srhljivo vzdušje, ki naj bi odražalo občutek, ki se poraja, da na enem mestu nekaj ni v redu, da jenekaj povsod. Slikam je prisotno tudi fizično posmrtno življenje. Spreminjajo se skozi čas in glede na svetlobne razmere, s katerimi se srečujejo. Zbledela območja postanejo svetlejša in tvorijo svetlo rumenkaste, fluorescentne robove. Obdelava slikovnih motivov in s tem povezano intenzivno preučevanje njihovih zgodb in kontekstov ter iz tega izhajajočih vprašanj in zahtev, kako se z njimi soočiti, razvijajo močno afektivno moč v procesu slikanja, ki se lahko prenaša tudi na tiste, ki gledajo razstavljene podobe. Umetniška praksa stremi k temu, da s slikarskimi strategijami prispeva k aktualizaciji zgodovine, aktivira spomin in tako izzove premik v percepciji.

Razširjena resničnost

Poleg kotacije bo še en načrtovani del našega projekta obdelava spletnih mest z obogateno resničnostjo (AR). Na ravni umetniško-znanstvenega raziskovanja AR ponuja celovite možnosti za združevanje časovnih obdobij in razširitev trenutne realnosti na preteklost. Cilj je virtualno rekonstruirati zgradbe (koncentracijska taborišča, taborišča za prisilno delo, vojašnice itd.), ki so bile na tem mestu, in jih nato postaviti na svoje lokacije v sedanjosti. Pri tem je ključnega pomena čim bolj natančna geografska lokacija, ki jo pridobimo iz naših terestričnih podatkov. AR obdelava temelji na kartografskem arhivu in zahteva obsežne raziskave, predvsem glede rekonstrukcije lokacij. V ta namen so potrebne fotografije taborišč po osvoboditvi in ​​posnetki iz zraka. Zahvaljujoč zelo obsežnemu arhivu Memorialnega muzeja holokavsta Združenih držav Amerike, ki daje fotografski material na voljo za uporabo, raziskujemo, kako bi lahko bile virtualne "rekonstrukcije" uporabne in učinkovite v zvezi z digitalnim spominskim delom na prazninah in mestih.

Z uporabo AR želi avArc narediti to preteklost vidno in omogočiti dostop do znanja, gradiva, virov, vsega, kar nenehno raste v afektivnem arhivu avArc - in tudi opozoriti, če te informacije manjkajo na mestu.

Sodeluj, sodeluj, pomagaj oblikovati

Radi bi uporabili platformo Affective Archive in jo dali na voljo za širjenje in deljenje spominov na zgodbe zgodovinskih krajev. V svojem članku »Telo kot medij individualnega, kolektivnega in kulturnega spomina« Aleida Assmann opisuje medije kulturnega spomina, ki jih raziskuje Diana Taylor skozi koncepte performansa in repertoarja:

»Repertoar je utelešena kolektivna zaloga znanja, do katere imajo posamezniki v skupini dostop. Pri tem lahko sodelujemo aktivno, na primer s petjem pesmi in vseh njenih verzov, ali pa pasivno z brenčanjem ob melodiji.«³⁸

S temi razmišljanji o prispevanju in sodelovanju pri aktivacijah in obnavljanju spomina bi se radi končno ponovno osredotočili na osrednji del projekta: na skupnost, ki omogoča tako velik, daljnosežen in dolgoročen projekt. Neizvedljivo in tudi nesmiselno bi bilo zasnovati ta projekt sam, saj zahteva perspektive in glasove mnogih ter njihove vire in stroke, da dosežemo izvedbo koncepta.